VRTEC V NARAVI – CŠOD FARA (KOSTEL)
5. – 7. 11. 2019
V ponedeljek se nas je 23 otrok in 4 strokovne delavke odpravilo z avtobusom pravi dogodivščini naproti. S polnimi kovčki, igračami, didaktičnimi pripomočki in športnimi rekviziti smo se polno opremljeni peljali mimo Novega mesta, se v Dvoru ustavili na malici in postanku za stranišče ter nadaljevali pot čez kočevske griče in ovinke do prijetne kotline ob Kolpi blizu izvira Nežice. Pričakalo nas je sonce in prijazni uslužbenci, ki so se nam pomagali namestiti v sobe. Imeli smo cel trakt doma zase, našo Lisičino. Štiri prijetne sobe, kamor smo se naselili za tri dni in eno sobo, ki smo jo uporabljali za igro in ustvarjanje. Po kosilu nismo bili utrujeni, le nekateri otroci so zaspali, povečini so se prosto igrali, pogovarjali in uživali v svoji samostojnosti.
Potem smo se odpravili ven, raziskali bližnjo okolico doma, poigrali smo se na igralih, nato pa se odpravili na dolg sprehod ob Kolpi vse do starega visečega mosta čez Kolpo, tam pomalicali in se vračali čez majhno vasico, kjer smo si ogledali živali, križance med ovco in prašičem, srečali smo tudi konje na paši. Ko smo se vrnili, smo bili kar utrujeni od celega dneva. Po prosti igri v sobah je sledila večerja. Po večerji smo zaplesali, se igrali s svetilkami in si ogledali risanko na veliki televiziji v učilnici. Po urejanju in umivanju zobk so otroci prijetno utrujeni in ob prebrani pravljici hitro utonili v spanec.
V torek smo bili v adrenalinskem parku, na skirojih, ob potoku in v gozdu.
Učitelj Tilen nam je po zajtrku predstavil adrenalinski park, kakšna so pravila in kako ga uporabljati. Spoznali so vso potrebno opremo in si jo nadeli. Najpogumnejši otroci so se samostojno odpravili na dogodivščino polno preprek in ovir. Ostali pa so se igrali na igrišču z žogami, se vozili s skiroji po poligonu ali prosto, ko so se naveličali pa je sledila še igra na igralih. Po malici smo se odpravili do potoka.
Otroci so ob potoku opazovali drobne živali z lupami, jih lovili z mrežico, spoznavali smer toka potoka in podobno. Popoldne po kosilu in počitku smo se odpravili do gozdne jase. V gozdu so otroci iskali drobne zanimivosti, dokaze o živih bitjih v gozdu (sledi, kakci, ostanki hrane …), doživljali gozd z vsemi čutili, zanimivo je bilo se premikati s pokritimi očmi ob vrvici.
Zvečer smo se odpravili po naselju Fara s svetilkami. Bila je kar gosta megla. Opazovali smo zanimive hiše, srečali smo redke sprehajalce. Ob razsvetljeni hiši smo se ustavili, tam nas je pričakal prijazen gospod lončar, pred svojo delavnico. Ogledali smo si njegov razstavni prostor z rokodelskimi uporabnimi izdelki. Kupili smo lepo glineno vazo, lončar pa nam je podaril žvrgljo, v katero smo natočili vodo in z njo zažvrgoleli kot ptički.
Ker so otroci po kosilu počivali, so se po pohodu še vsi stuširali in zadovoljni zaspali.
V sredo smo po zajtrku že nazaj spakirali svoje stvari v kovčke in jih pripravili, da so jih odnesli do garderobe, saj je bila na poti v dom že nova skupina otrok. Najprej smo v učilnici z učiteljico Darjo spoznavali naravne pojave, ter si pobarvali in izdelali vetrnico, ki so jo potem na igrišču tudi preizkusili. Po krajši igri na prostem smo nadaljevali dejavnosti v daljšem hodniku, kjer smo spoznali lokostrelstvo. Učitelj Marjan nam je pokazal, kako se postaviti, kako naciljati in izstreliti puščico. Vsak, ki je želel, je ob njegovi pomoči tudi poskusil. Ostali pa so med tem časom opazovali, pa tudi spoznavali živalski svet kočevskega področja ob razstavljenih fotografijah.
Po zadnjem kosilu v Fari nas je že čakal avtobus in pred njim šofer Primož, da nas varno odpelje domov. Za na pot smo si natočili čisto kostelsko izvirsko vodo in s polnimi trebuhi ob enakomerni vožnji hitro utonili v spanec (no, ne čisto vsi). Kmalu pred Novim mestom pa so se otroci zbujali in že spraševali, kam bomo odšli na obljubljen sladoled, saj v Fari ni ne trgovine, ne gostilne, zato so nam vsi kovanci ostali v denarnicah. Tako smo se ustavili pred nakupovalnim centrom, kjer smo se posladkali z željeno kepico sladoleda. Brez igre na igralih pred centrom ni šlo, saj je kar trajalo, da smo vsi sladoled dobil in ga tudi polizali. Tako smo se z zamudo vračali čez Krško in proti naši Blanci, kjer so otroke že nestrpno čakali njihovi starši.
Brez večjega domotožja so se otroci, verjetno polni različnih vtisov in dogodivščin vrnili v varno in toplo zavetje domov. Preživeli smo tri pestre, prijetne in čisto drugačne dni v vrtcu – vrtcu v naravi v Fari.
Zapisala: Diana Kos, vodja vrtca v naravi
